6. Znamenja

logo hisiceMetod Pinter - Tončkova pot - 6. znamenja

 VERSKA ZNAMENJA NA FRANKOLOVEM

(vir – raziskovalna naloga OB POTI ZNAMENJE STOJI, ki so jo pripravile učenke: Anja Štante, Barbara Marzidovšek, Urša Landekar z mentorico Štefko Iršič)
Metod Pinter - Tončkova pot - 6.ZnamenjaV starih zgodovinskih zapisih verska (nabožna znamenja) niso omenjena, ker sama po sebi gospodarsko niso bila pomembna. Le izjemoma je bila kakšna posest označena tudi z lego bližnjega znamenja.

Razskovalci so ugotovili, da znamenja niso slovenska posebnost, so pa precej na gosto posejana po Štajerskem in Gorenjskem, medtem ko jih je na Dolenjskem, Kočevskem in Beli krajini precej manj, verjetno zaradi turških vpadov. Znamenja so neločljivi del kulturne dediščine, ki krasijo našo pokrajino.

Vzrok postavitve znamenj
Starejša znamenja so postavljali iz pravnih razlogov, to je, če je kdo v navalu jeze ubil človeka, je moral na tistem mestu postaviti znamenje. V srednjem veku so jih postavljali v spomin in opomin na prestano nesrečo, v 17. stoletju in pozneje pa po uslišanih prošnjah za ozdravitev, vrnitev npr. iz vojne in rešitev iz drugih nesreč. Takšna znamenja so zaobljubna ali votivna. Poseben pomen pa imajo tudi zahvalne slike, ki so jih ljudje obešali v romarskih cerkvah, ter kamniti križi, ki so jih postavljali posebno v vzhodnem delu Slovenije in naj bi jih obvarovali pred turškimi vpadi. To postavitev je podpiral tudi cesar Rudolf II., ki naj bi bil v 16. stoletju izdal ukaz za njihovo postavitev ob cestah in križpotjih.

Znamenja na Frankolovem
Naši razskovalci so ugotovili, da je na Frankolovem največ križev in kapel. Beseda kapela je latinskega izvora in pomeni plašč s pokrivalom in kapuco. Nanaša se na zgodbo o sv. Martinu, ki je živel v 4. stol. in je podaril polovico svojega plašča zmrzujočemu beraču. Martina so po njegovi smrti častili kot svetnika, njegov plašč pa so kot relikvijo hranili v nekem svetišču, ki je dobilo ime »cappella« ali po naše kapelica.
Največ kapelic na našem območju je pravokotnih in zaprtih. Del jih izvira iz 18. stoletja, največ pa iz 19. in 20. stoletja. Precej manj je odprtih, samo 3, te so večinoma zgrajene v 19. stoletju, med njimi tudi Sapušekova kapelica, pred katero stojimo in so jo lastniki pred kratkim obnovili.
Lep primer mnogokotne kapelice zvonika pa predstavlja Pintarjeva kapela, kakor se po domače reče Bezenškovi domačiji. Prof. Anton Bezenšek je s pomočjo svojih bratov in sosedov leta 1897 preuredil staro kapelo, ki je bila zgrajena leta 1854, in dal dozidati zvonik, tako da je dobila podobo male cerkvice. Posebno v času šmarnic so se tu zbirali ljudje in molili. V novejšem času imajo občasno tukaj tudi maše, predvsem za rajne krajane iz vasi.
Med znamenja različnih oblik pa spadajo najrazličnejše oblike postavitve različnih podob in verskih znamenj na javnih krajih, ki naj bi imela versko vzpodbudne in votivne namene. Raziskovalke so bile presenečene nad velikim številom znamenj po naših vaseh: največ jih je v Podgorju, najmanj pa v Belem Potoku in Straži. Sicer pa so raziskovalke namenile največ pozornosti kapelicam, križem in hišnim kapelicam; naštele so 33 kapelic, 22 lesenih križev, 15 hišnih kapelic. Kapelice so delo vaških zidarjev, tudi notranja oprema je bila delo vaškega podobarja ali slikarja. Vsa razpela so mlajša, opremljena s korpusom, predvsem zaradi propadanja lesa.
Znamenja bogatijo naš kraj in so neločljiva sestavina naše kulturne dediščine. Ponosni smo nanje in jih moramo ohranjati, saj so nam jih zapustili naši predniki.

Matjaž Založnik - Tončkova pot - 6. znamenja

 

Matjaž Založnik - Tončkova pot - 6. znamenja (2)

 

Matjaž Založnik, Tončkova pot - 6. znamenja

ČEBELARSTVO
Čebelarstvo je v naši občini razvito že stoletja, saj se je razvijalo s tem, ko so napredni kmetje sadili sadno drevje. Zavedali so se, da je prisotnost čebel zelo pomembna za čim učinkovitejše opraševanje in s tem za dober pridelek sadja in poljščin. Že Einsteinu pripisujejo izjavo, da ko bodo izumrle čebele, bo izumrlo tudi človeštvo. Pri nas gojimo čebelo krajnsko sivko, ki je avtohtona čebelja vrsta, prilagojena na življenje pri nas. Njene dobre lastnosti poznajo po vsej Evropi, zato naši čebelarji matice izvažajo.
Med je predstavljal ljudem pomembno sladilo in zdravilo. S prodajo so kmetje, ki jim je bila to dodatna dejavnost, izboljšali svoj gmotni položaj. Poleg medu je pomembna tudi pridelava čebeljega voska za izdelavo sveč ter različnih okraskov, mazanje pekačev ipd. Druge čebelje proizvode so začeli pridobivati in uporabljati kasneje, npr. matični mleček, cvetni prah in propolis, medtem ko čebeljega strupa ne moremo pridobivati kar tako, ampak po posebnem postopku, ki je možen le pri velikem številu čebel.
Člani Čebelarskega društva Vojnik se zelo trudijo, da bi čebele ohranili tudi za bodoče rodove. Če se malo ozremo naokoli, vidimo pisane nakladne panje predsednika društva.

Fotografije prispevala: Matjaž Založnik in Metod Pinter

<= 5. Anton Bezenšek 7. Zidanica =>