Črešnjice
Na sončni strani Konjiške gore, ki sega od Frankolovega do Špitaliča in v najvišji točki doseže celo 1014 metrov nadmorske višine, leže Črešnjice, kraj zvenečega, a tudi zagonetnega imena, predvsem pa z dolgo zgodovino, povezano z imenitnimi sosedi. V Dolini sv. Janeza, nedaleč od Črešnjic, ob potoku Žičnica so se namreč v visokem srednjem veku naselili kartuzijani.
V Črešnjicah – še danes je dilema, ali je kraj dobil ime po č(r)ešnjah ali po tem, ko so popotniki spraševali, kje je samostan Žiče, pa so jim domačini z roko pokazali »tam črez« – dominira lepa krajevna cerkev Naše ljube Gospe Rožnovenske, ob kateri stoji za ta kraj precej velika šola. Tu je cerkev stala že leta 1402. Večkrat so jo oskrunili Turki, o eni od posvetitev (l. 1487) poroča znameniti Paolo Santonino, na hude čase pa spominja taborsko obzidje. Tudi pod cerkvijo je lep vinograd.
Črešnjice leže na nadmorski višini 520 metrov, zaradi sončne lege so obdane z vinogradi in sadovnjaki. Krona vsemu kraju je lepo obnovljena in vzdrževana župnijska in romarska cerkev. Nedaleč od župnijske cerkve je kamnit kraj, ki mu pravijo Čeren (danes Čerin). Ta predel, pa tudi drugi v okolici, je poln skalnatih čeri. V bregovih se skriva veliko železove rude in premoga, zato so v srednjem veku tu velikokrat kopali, rudo pa vozili na fužine v Mislinji. Po slovensko se je zato kraj imenoval Čerenščišče ali Čerenstišče. Ta prvotni pomen se večkrat pozablja, saj mnogi v površnosti povezujejo izvor imena s češnjami. Tako je tudi v legendi o nastanku cerkve v Črešnjicah. Na kraju sedanjega svetišča se je prikazovala na češnji Marija, zato so to domačini razumeli kot znamenje, naj tu pozidajo kapelo.
Stavbna zgodovina sega daleč nazaj v srednji vek. Prva cerkev na tem kraju je bila manjša kapela, morda take velikosti, kot je današnji prezbiterij. Čas gradnje ni znan. Prav gotovo pa je stala leta 1402, ko se že omenja vikariat pri tej cerkvi. Ob turških vpadih je škodo utrpelo tudi to svetišče. Turki so požgali in oskrunili svetišče v začetku osemdesetih let 15. stoletja (1482). Ob ponovni posvetitvi cerkve, ki je bila takrat temeljito povečana in olepšana, poroča v svojih spisih znani Paolo Santonino, ki je spremljal vikarja oglejskega patriarha škofa Petra. 31. maja leta 1487 so svetišče, pet let po turškem oskrunjenju, zopet posvetili. Dokaz za to posvetitev so naslikani križi, ki so še zdaj vidni v prezbiteriju. To pa ni bil zadnji gradbeni poseg v črešnjiško cerkev. Vsaj še trikrat so temeljito posegli vanjo. Zaradi velikega števila romarjev pa so konec istega stoletja (1694) prizidali najprej Dominikovo kapelo na severni in končno še Arehovo kapelo (1731) na južni strani. Cerkev so po prvem turškem uničevalnem pohodu v Črešnjice obdali z velikim taborskim obzidjem, ki je imelo več stolpov. Zadnjega so porušili konec devetnajstega stoletja.
Turški vpadi na slovensko ozemlje so potekali od 15. do 16. stoletja. Prvi turški vpadi v Slovenijo so bili roparski pohodi. Turki so požigali vasi, pobijali ljudi, mlade fante so ugrabili ter jih vzgojili v janičarje, ostale ljudi, ki so bili dovolj močni, so odpeljali v suženjstvo, kradli so živino ter pridelke, denar ter se s plenom vrnili v takratno Osmansko carstvo.
Cerkvena oprema je tako kot cerkev sama doživljala usodo časa in ljudi. Prvotni Marijin kip so oskrunili in uničili Turki, ko so 1482 pridrli sem. Druga Marijina podoba se je sicer ohranila, a je danes v zasebni lasti. Tretja Marijina podoba, ki so jo častili romarji, je bila slika na platno in se hrani v stranski kapeli. Danes je v tronu glavnega oltarja Marijin kip, delo Franca Zamlika, konjiškega mojstra, ki je izdelal tudi celotni glavni oltar v letu 1744. Prižnica in Dominikov oltar sta nastala leta 1710, Arehov oltar pa je iz druge polovice 18. stoletja. Cerkev je imela do obnov v devetnajstem stoletju kar sedem oltarjev – to pove, kako velik je bil naval romarjev in Marijinih častilcev. Ko so štiri med njimi podrli, je slikar Franc Gornik leta 1899 svetnike s teh oltarjev upodobil na stropu ladje in tako ohranil spomine nanje. Iz gotske cerkve se je do danes ohranil pri slavoločni steni del fresk in lepo barvno okno ter gotska niša za sediljo v prezbiteriju.
Tudi danes sem prihajajo romarji. Glava shoda sta na rožnovensko nedeljo (po odloku Svetega sedeža je od leta 1955 cerkev posvečena rožnovenski Materi božji – uradni naslov je Naša ljuba Gospa rožnovenska) in Arehovo nedeljo (sredi julija okrog godu sv. Henrika). Črešnjice nas vabijo k obisku iz več razlogov. Tu je staro Marijino svetišče in eno od žarišč Marijinega čaščenja v tem delu Štajerske, ki so ga pospeševali kartuzijani. V tej župniji je bila rojena (v Brdcah) mati blaženega Antona Martina Slomška. Zaradi prijaznih ljudi, lepega razgleda proti Savinjski dolini, umetniškega bogastva pa se bo tu rad ustavil veren in manj veren Slovenec.
http://www.zupnija-cresnjice.net/%C5%BEupnija-%C4%8Dre%C5%A1njice/
(http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/frankolovo-kraj-bridkega-spomina)
Ostale vasi in zaselki so še:
– Lipa, ki je dobila ime po istoimenskem drevesu. Tod je bilo veliko apnenarstva, črnih kuhinj, slamnatih streh, nekoč pa so celo kopali premog.
– Lindek, ime je dobil kot skrajna točka Lipe – Lind-ek. Znan je lindeški grad.
– Beli potok, ime izvira iz potoka, ki je zaradi apnenčaste podlage v beli strugi.
– Dol pod Gojko – znamenita cerkev Sv.Trojice.
– Stražica, včasih so tukaj stražili pred turškimi vpadi.
– Straža, tudi tukaj so goreli opozorilni kresovi.
– Zabukovje
– Rakova steza, po potočnih rakih, ki so nekoč živeli tam.
– Verpete z znamenito graščino
– Bezenškovo bukovje z rojstno hišo Antona Bezenška
– Podgorje pod Čerinom
– Brdce
– Rove
Fotografije prispevala: Matjaž Založnik in Metod Pinter
| <= 7. Zidanica | 9. Gozd => |