2. Graščina

logo hisiceOLYMPUS DIGITAL CAMERA
 MatjazZaloznik_2                         MatjazZaloznik_1
Graščina Frankolovo s parkom iz 16. stol. je pravokotna zgradba, na obeh vogalih pa ima poudarjena, povprek postavljena neenaka stolpiča. Glavna fasada dvorca, s kamnitim portalom z bogato profilirano gredo (letnica 1723), se odpira v park. Nad portalom je okrasna ločna bifora, na vrhu, v drugem nadstropju, pa je preprosto dvojno okno z ravno preklado.
Stavba je bila podložna lindeškemu gradu in se prvič omenja leta 1580 kot »das Gebeu und gemauerte Stockh am Rephuenhof in der Eng gelegen«. Posedoval jo je Hans Seidel. Leta 1604 je bila v rokah njegove hčere Elizabete, soproge Seigfrieda pl. Gaisrucka, okoli leta 1615 pa je na njej gospodaril doktor teologije Klemens Collin. Po njem je tedaj dvorec dobil svoje ime Sternstein = zvezdnati kamen (slovensko ime dvorca izvira šele iz 18. stoletja). Podelitev naziva je bila morda povezana z večjimi prezidavami dvora. Dr. Collinu je leta 1644 sledil njegov brat s svojimi sinovi, okoli leta 1690 pa je graščina prišla v last gospe Katarine J. pl. Teufenbach-Mauerburg. Ta je del gospoščine prodala baronu Sigmundu pl. Jaborneggu, drugi del pa duhovniku Jerebu. Jabornegg je oddal svoj del gospe Kath. Stragge, roj. Führenberg, ki ga je 1725 dobila v fevd. Nato se lastniki naglo menjavajo, od leta 1881 pa do zadnje vojne so bili lastniki člani rodbine Faber. Danes so v stavbi stanovanja.
Nekoč je k dvoru spadala kapela Sv. Trojice, v kateri je bila izpričana prva poroka leta 1724. Ko so v naselju leta 1787 pozidali novo župnijsko cerkev, so jo opustili. Leta 1862 so kapelo podrli.
Literatura: Stopar, Ivan, dr.: “Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji – Spodnja Savinjska dolina”, Založba Park, Ljubljana, 1992, ISBN /
Spletne povezave:
http://www.vojnik.si/kultura.htm
http://www.gradovi.net/grad/frankolovo_dvorec
MatjazZaloznik_3                         MatjazZaloznik_4
Lindeški grad je nad dolino kraljeval že v 13. stoletju, do 16. stoletja so tu še  živeli,  dokončno pa je  propadel v 19. stol.. Danes nas na  poti iz Celja že od daleč pozdravljajo samo še ruševine. Njegova zgodovina še vedno buri  ljudsko domišljijo in  o njegovih prebivalcih krožijo različne pravljice in pripovedke.  Turistično društvo jih oživi ob vsakem novem letu, ko pripravi pohod na grad. V svojih pesmih ga omenja tudi ljudski pesnik Jurij Vodovnik. V spomin na hude boje XIV. divizije, ki se je umikala tod mimo na Paški Kozjak, pa je na gradu vgrajena spominska plošča.
Zgodovina gradu
Grad se omenja leta 1264 kot Lindecke, leta 1333 kot castrum Lindekk, leta 1335 kot Lindek, nato kot Lyndekg in leta 1441 kot haus Lindegk. Ime je povzeto po lipi, nem. die Linde, ki jo srečamo stilizirano tudi v lindeškem grbu. Lindeški vitezi so znani od leta 1258 dalje in jih srečujemo na gradu vse do srede 16. stoletja. Omenjajo se: 1293 – Albert Lindeški, 1296 – Merclin Lindeški, 1307 in 1317 Wülfing, 1329 Örtlein in Wülfing, 1363 – brata Henrik in Ortolf, 1367 – Marchel, 1378 – Friedl itn. Kapela na gradu se omenja za časa Eberharda iz Hauensteina (1376-1402?). Leta 1404 dobi grad v zajem Friderik Lindeški, leta 1412 njegov sin Hans in leta 1467 njegov sin Ludvik. Leta 1542 je bila gospoščina v lasti dedičev Jörga Lindeškega. Posest se je v 16. stoletju začela drobiti. Leta 1580 že ni bila več v rokah lindeških, ampak jo je posedoval Hans Seidl, njemu pa so sledili njegovi dediči. Poslednjič se lindeški gospodje omenjajo na začetku 17. stoletja, sledijo pa lastniki: 1613-1621 − Katarina Strassberger, nato njen sin Adam Seifried, Johan Strassberger, leta 1720 pa preide posest v neplemiške roke. Jožefa Katarina Elizabeta, roj. baronica Teuffenbach, je prodala gradič Lindek Janezu Jerebu in ta ga je posedoval do leta 1730. Sledijo lastniki Marija Ana in Johan pl. Conti, 1792-1875 Ferdinand Verstovšek, leta 1876,    ko je bil grad že v razvalinah, pa je bil v kmečkih rokah.
Zadnji je na gradu do leta 1758 prebival Franc Wolf.
Cesta, ki se odcepi od magistralne ceste in vodi desno mimo kamnoloma strmo v hrib, nas po južnem pobočju Stenice pripelje v neposredno bližino gradu, do Grajskega hriba. Do samega grajskega jedra je potrebnih le nekaj minut hoje. Včasih je pravo pot do grajskih razvalin kar težko najti, zato so smernice domačinov vedno še kako dobrodošle.
Zanimivosti:
Na severnem zidu obodnega jedra je vzidana spominska plošča, posvečena hudim bojem XIV. divizije z nemškimi silami dne 16. februarja 1944.http://www.gradovi.net/grad/lindek_gradhttp://www.gradovi.jesenice.net/lindek.html
http://www.slosi.info/01gradovi/02podrobnejse/stajerska/l-8/lindek.phpMatjaž Založnik - Tončkova pot - 2. Graščina (2)
Fotografije prispevala: Matjaž Založnik in Metod Pinter

<= 1. Frankolovo 3. Mlini in žage =>