4. Kmetijstvo

logo hisice

Alenka Blazinšek - Tončkova pot - 4. Kmetijstvo

Matjaž Založnik - Tončkova pot 4. Kmetijstvo
Včasih so bile kmetije samooskrbne, to pomeni, da so skoraj vso hrano pridelali doma. Večina kmetij je imela tudi gozd, zato so se ukvarjali z  gozdarstvom, žagarstvom, živinorejo, poljedelstvom, sadjarstvom, vinogradništvom in čebelarstvom. V našem kraju so bile že od nekdaj zelo razvite različne obrti, na kar spominjajo nekatera domača imena, kot so Kolar, Pintar in Žnidar. Prvi dve imeni imata domačiji v soseščini, pri Pintarju se je rodil Tonček. Ljudje so si svoj trdi kruh služili tudi z žganjem apna, o čemer še danes pričajo stare in opustele apnenice. Da so lahko vse to shranili, so poleg gospodarskih poslopij potrebovali tudi kozolce.  MetodPinter_4Metod Pinter - Tončkova pot - 4. Kmetijstvo  (2)
Kozolci niso samo kulturna dediščina Slovenije, ampak je njihova širša domovina alpski svet. Nekateri so prave arhitekturne mojstrovine, kar jih uvršča med dragocene spomenike ljudskega stavbarstva. Nikjer pa niso tako gosto posejani kot pri nas. Pod Kračunovim kozolcem, enem izmed 76-ih, ki jih imamo na Frankolovem, so včasih sušili žito, seno, koruzo. Ko je bilo žito suho, je bila na vrsti mlatev; ta je bila zelo naporno opravilo, ki so ga v začetku opravljali ročno. Najprej so žito mlatili s cepci (leseno orodje iz dveh palic, od katerih je bila  tista,   s katero so tolkli po žitu, na koncu zadebeljena), nato z mlatilnico z ročnim pogonom, nato z mlatilnico z elektromotorjem in danes s kombajnom.V današnjem času pa kozolci na Frankolovem ne služijo več prvotnemu namenu − postali so garaže za stroje in avtomobile ter gradbene stroje ipd. Vsekakor kozolci izginjajo zato, ker njihovo ohranjanje terja mnogo sredstev, volje in moči. Učenci zaključujejo svojo raziskovalno nalogo z mislijo M. Mušiča, da moramo storiti,  kar je v naši moči, da bodo še veljale besede, zapisane pred pol stoletja: »Popotnik, vračajoč se iz tujine, se zgane, ko ga pozdravijo kozolci, prvi znanilci domovine«.Raziskovalna naloga Kozolci na Frankolovem, maj 1999, avtorji Borut Ambrož, Anja Selčan, Sandra Zazijal, Maja Pečovnik, Luka Štante, Matic Plavčak, Urša Krajnc, Nada Podgoršek, mentorica Štefka IršičNaloga kozolca
Pod Kračunovim kozolcem (enem izmed 76-tih, ki so jih našteli sedmošolci maja 1999 v svoji razskovalni nalogi »Kozolci na Frankolovem«), pred katerim stojimo,  so sušili žito, seno, koruzo. Snope žita so zlagali v late, da so se posušili, in jih tako pripravili za mlatev. V začetku so to opravljali  ročno, po dva človeka skupaj. Eden je stal na vozu in s podajalnikom (orodje, podobno vilam) podajal snopje tistemu, ki ga je od spodaj navzgor zlagal v late. Dokler so žito želi na roke,  so bili snopi majhni, zato so  dali med late po dva snopa skupaj, kasneje pa samo enega. Snope so zlagali tako, da je gledalo prvemu snopu na notranjo stran ritovje, naslednjemu pa klasje – oblika šahovnice.
V kozolce pa so zlagali tudi seno ali otavo ter koruzo. Koruzo so oličkali,  na stroku pustili 2 ali 3 liste ličkanja in s tem zvezali po 4 koruzne stroke  skupaj,  nato pa so jih zložili v late.Mlatev
Ko se je žito posušilo, je prišla na vrsto mlatev. Najprej so mlatili na cepce. To so naredili tako, da so snope razvezali, nato pa razpostavili po trdih tleh. Cepec je bilo leseno orodje iz dveh palic, od katerih je bila tista, s katero so tolkli po žitu, na koncu zadebeljena. Mlatiči so stali v krogu in po taktu udarjali po žitu, tako da je nastala prava melodija: ce –pe –te, ce –pe –te, ce –pe -te. Ker je bilo delo zelo zamudno, so si sosedje med seboj pomagali. Takšna mlatev pa je trajala tudi po 14 dni.
Naslednja stopnja je bila mlatev z mlatilnico  z ročnim pogonom ali pogonom na »gepl«, nato na pogon na bencinski motor in na koncu na elektromotor. Ročno se je mlatilo tako, da sta po dva krepka možaka vrtela veliko kolo, ki je bilo preko jermena povezano z mlatilnico, na kateri je bilo majhno kolo, tako da je mlatilnica dobila potrebno število vrtljajev. Za vrtenje velikega kolesa je bila potrebna velika sila, zato so se na krajši čas menjali, da so delo zmogli. Pogon na gepl je deloval takole: živina, največkrat voli, je v velikem krogu  s pomočjo  lesenega droga vlekla  vodoravno postavljeno pogonsko kolo, ki je bilo preko reduktorja povezano z mlatilnico. Ta način mlatve so imele samo največje kmetije.
Kasneje, ko je tehnika še bolj napredovala, je mlatilnico poganjal bencinski motor, katerega je bilo potrebno hladiti z vodo. V današnjem času pa žito na njivi požanje kombajn; ta žito tudi omlati in loči zrnje od plev.  Mogoče bodo imeli v bodočnosti takšne kombajne, iz katerih bodo na koncu leteli hlebci kruha.Vrste kozolcev in rezultati raziskave
Nekateri kozolci so prave arhitekturne mojstrovine, kar jih uvršča med dragocene spomenike ljudskega stavbarstva. Kozolec na Krajnskem je prvi opisal Janez Vajkard Valvasor v »Slavi vojvodine Krajnske« (1689).              Na Slovenskem se je v stoletjih izoblikovalo več tipov kozolcev. Opisal jih je Anton Melik v svoji študiji »Kozolec na Slovenskem« (1931):
–    enojni stegnjeni kozolci
–    stegnjeni kozolci z nadstreškom (plaščem)
–    dvojni stegnjeni kozolci
–    vezani kozolci toplarji
–    kozolci na psa  (kozla)
–    prislonjeni kozolciArhitekturni detajli (stebri, opore, vezi, roke) so kozolcem  na Slovenskem vtisnile krajevni značaj. Zanimivi pa so tudi rezljani napisi in letnice, ki pojasnjujejo leto postavitve.
Prevladujoči  tip kozolca v našem kraju je vezani kozolec, najpogosteje na štiri okna oz. štante. Učenci navajajo, da so v svoji nalogi prišli do zelo zanimivih spoznanj. Pred pol stoletja in še nekoliko kasneje, ko je bilo delo na kmetijah še ročno, so na Frankolovem pogostokrat sušili in shranjevali na preprostih sušilnih napravah na polju ali travniku.  Žito so zlagali v »stave« ali »kope«.  Po krajšem času sušenja so žito ali travo, največkrat pa deteljo, zložili na »ostrvi«, ki so bile visoke več metrov. Po travnikih pa so postavljali navpične lesene drogove z vodoravnimi žicami, »sušila«, med katere so zlagali napol posušeno krmo, da se je v nekaj dneh posušila.V današnjem času  kozolci na Frankolovem ne služijo več prvotnemu namenu,  pač pa so postali garaže za stroje in avtomobile, gradbene stroje ipd.
Vsekakor kozolci izginjajo zato, ker  njihovo ohranjanje terja mnogo sredstev, volje in moči. Učenci zaključujejo svojo nalogo z mislijo M. Mušiča, da moramo storiti, kar je v naši moči, da bodo še veljale besede, zapisane izpred pol stoletja: »Popotnik, vračajoč se iz tujine, se zgane, ko ga pozdravijo kozolci, prvi znanilci domovine«.MatjazZaloznik_8 MatjazZaloznik_9

MatjazZaloznik_7

Fotografije prispevala: Matjaž Založnik in Metod Pinter

<= 3. Mlini & žage 5. Anton Bezenšek =>