5. Anton Bezenšek

logo hisicedeago medved - Tončkova pot -  5. bezenškova domacija

bezensek
ANTON  BEZENŠEK  IZ BUKOVJA
(Bukovje 1854 – Sofija 1915)
Kdo je bil prof. Anton Bezenšek?
Frankolovčan, napreden Slovenec, velik rodoljub. Njegovo življenje je najbolj zaznamovala stenografija, v zgodovino se je zapisal še kot pedagog, literat, urednik, publicist, kulturnik, prevajalec, čebelar. S svojim delovanjem je Slovencem in Bolgarom zapustil neprecenljivo intelektualno dediščino.
Rodil se je leta 1854 na domačiji Pintar v vasi Bukovje pri Frankolovem (današnje Bezenškovo Bukovje). Ker so bili Bezenški sodarji bližnje Žičke kartuzije, je po tej obrti domačija dobila ime Pintar. Še danes se po domače reče pri Pintarju, tudi Bezenškova  rojstna hiša je še ohranjena. Bezenšek je odraščal na kmetih, vrednote kmečkega okolja pa je nosil s seboj tudi, ko je zapustil domače kraje.
Bezenškova mladost
Tonej, tako so ga klicali doma, je že pri svojih šestih letih obiskoval enorazredno osnovno šolo na  Frankolovem. Njegov učitelj in frankolovski župan Filip Koderman je v Bezenšku spoznal nadarjenega učenca in ga je priporočil šolskim oblastem v Celju; tam  je potem zaključil 4. razred osnovne šole  ter nižjo in višjo gimnazijo. Kot zelo vzornega in odličnega dijaka ga je med šolanjem na višji gimnaziji sprejela na stanovanje celjska opatija, opat Matija Vodušek pa je bil takorekoč njegov drugi oče, saj mu je v času šolanja nudil vso gmotno in duhovno oporo. Opatove izjemne časti sta običajno bila deležna le dva dijaka.
Na maturo v Zagreb
Njegova gimnazijska leta so sovpadala z dobo slovenskih čitalnic in narodnoprebuditvenih procesov, slovenski srednješolci so začeli ustanavljati dijaška društva. Bezenšek je na celjski gimnaziji kljub nasprotovanju nekaterih nemško usmerjenih profesorjev in političnih oblasti ustanovil prvo dijaško društvo »Beseda« in začel tudi javno nastopati. Zaradi javnega kulturnega delovanja in zavzemanja za slovenski jezik si je nakopal nemalo težav, zasovražil ga je tudi  profesor matematike, zagrizen Nemec, in ta mu ni dovolil opravljati mature. Bezenšek se je obrnil na ravnatelja zagrebške Velike gimnazije, ki je rad pomagal slovenskim dijakom, tako je maturiral v Zagrebu istočasno kot njegovi sošolci v Celju.
Bezenškovo pisateljevanje
Najmočnejše Bezenškovo literarno delovanje je vezano na njegova gimnazijska leta. Čeprav se je takrat na vsakem koraku govorilo nemško, je Bezenšek začel pisati prozo in poezijo v materinščini. Svoja dela je najprej objavljal pod psevdonimom Bukovski (ker je bil doma iz Bukovja). Snov za svoje povesti in novele je večinoma zajemal iz kmečkega življenja in življenja graščakov. Njegova največja vzornika sta bila Josip Jurčič in Fran Levstik. Svoja dela, med njimi tudi poučne in zabavne sestavke, je objavljal v slovenskih časopisih: v mladinskem listu Vrtec, v mariborskem listu Zora, v celovškem Besedniku − tam je med drugimi našla svoj prostor tudi tale šaljivka:
Stara baba gobe žanje, ded korenje pleje,
gospodinja kokljo molze, birt pa repo veje.
Hči po vrtu žabe pase, sin pa polže strelja,
hlapec v vrtu redkev zlaga, dekla mu podaja… (itd.)
Znana pripovedka »Ali je strah na svetu« opisuje spomin iz Bezenškovega otroštva na skrivnostni svet Konjiške gore, ki se dviga iznad vznožja njegove rojstne vasi. To goro in še bližji Čerin omenja tudi v pesmi »Turkova prisega«, ki je pozneje prišla tudi v šolske čitanke.  V zrelejših letih je Bezenšek deloval bolj kot prevajalec slovenskih pesmi v bolgarščino, zlasti Gregorčičevih in Aškerčevih.
Bezenšek – zapisan stenografiji
V gimnaziji je Bezenšek dodobra razvil svoje znanje o stenografiji in jo spoznal kot zelo uporabno, ker je omogočala natančen in hiter način pisanja. Na Filozofski fakulteti v Zagrebu je študiral slovanske jezike, posebej poglobljeno pa še stenografijo. Iz češke osnove je priredil hrvatsko stenografijo in jo izdal kot samostojno knjigo. Zaradi velikega zanimanja so stenografijo uvedli na zagrebški gimnaziji, predaval pa jo je komaj 20-letni Anton Bezenšek.
Bil je eden od treh avtorjev, ki so na osnovi nemške stenografije priredili in izpopolnili slovensko stenografijo. Leta 1878 je izdal »Nauk o stenografiji za hrvatski in slovenski jezik« in tako se je začela stenografija širiti tudi med Slovenci.Stenografija je posebna pisava, več o njej pa tukaj:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Stenografija
Bolgarija – Bezenškova druga domovina
Leta 1879 je Bezenšek na povabilo bolgarskega finančnega ministra odpotoval v Bolgarijo. Ponudili so mu profesuro na sofijski gimnaziji in delo parlamentarnega stenografa z zelo dobro plačo pod pogojem, da priredi stenografijo za bolgarščino. Ker je res  priredil Gabelsbergerjev stenografski sistem za bolgarščino, ga Bolgari upravičeno imenujejo »oče bolgarske stenografije«. Pri razvijanju stenografije ga je vodila tudi misel, da naj bi  stenografija premagovala ovire med dvema različnima pisavama slovanskih narodov, latinico in cirilico.
Ogromno je prispeval k razvoju bolgarske prosvete in kulture, zlasti na področju glasbe. Napisal je celo vrsto šolskih knjig − od stenografskih do učbenikov za nemščino in etiko, ki so doživele več ponatisov in so jih v šolah uporabljali več desetletij. Kot zanimivost – Bezenškove knjige so tiskali v znani celjski tiskarni Dragotina Hribarja. Po vzoru celjskega društva »Beseda« je v Sofiji ustanovil društvo Slavjanska beseda, ki je bilo eno najuglednejših v Bolgariji.Sofija – Plovdiv – Sofija
Bezenšek je v Sofiji poučeval klasične jezike, nemščino in stenografijo, zapisoval parlamentarne  seje ter usposabljal   bodoče  parlamentarne  stenografe.  Izdajal je  revijo o stenografiji in v njej vzpostavljal tudi kulturne mostove med narodi. Ob vsem tem pa na Slovence nikoli ni pozabil; svoje aktualne in objektivne članke je redno pošiljal v »Slovenski narod« in tako vzpodbujal rojake pri njihovem delu.
Po 5-ih letih službovanja v Sofiji je dobil odpoved službe. Nadaljeval je na gimnaziji v Plovdivu, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami in se je tudi sam odlično počutil. Od vseh svojih dejavnosti, med katerimi je osrednje mesto zavzemala stenografija, je Bezenšek najraje poučeval mlade. Iz Plovdiva je bil leta 1903 službeno premeščen na I. gimnazijo v Sofiji in tako je v bolgarskih šolah poučeval polnih 35 let.
Bezenškova družina
Bezenšek je bil z vso svojo bitjo predan izobraževalni in kulturno-politični naravnanosti, čeprav je v pisnih virih poznanih kar nekaj anekdot, ki nakazujejo njegov smisel za neškodljivo mladostno hudomušnost. Pri delu je bil zagnan, odločen in samozavesten, pri ženskah pa baje sramežljiv in boječ. Dolgo časa je živel sam, šele na jesen življenja se je poročil s svojo daljno sorodnico Heleno Vezenšek, ki je bila doma iz Črešnjic. Rodila sta se mu dva otroka, Ciril in Elena. Njegovo potomstvo se nadaljuje po Cirilu, saj je Elena mlada umrla.
Iz Bolgarije se je pogosto vračal v Slovenijo na počitnice. Ob enem zadnjih obiskov je zapisal: »Bog blagoslovi hišo, kamor sem si  hodil krepčat dušo in telo«. Zadnjič je bil doma leta 1914, ko se je začela I. svetovna vojna. Ker so ga zaradi njegovega slovanskega delovanja v že propadajoči Avstro-Ogrski monarhiji nameravali aretirati, je nemudoma zapustil svoje lepe kraje in svoje domače ter preko Trsta odpotoval nazaj v Sofijo in tam z družino preživljal zadnja leta svojega življenja. Precej let je bolehal za sladkorno boleznijo, umrl je 10. decembra 1915, počiva pa na sofijskem katoliškem pokopališču.
Bezenškova dediščina in spomin v Bolgariji
Bezenškov življenjski opus pomeni za Bolgare neprecenljivo vrednost. Zaradi vseh njegovih dosežkov pri razvoju in popularizaciji stenografije in delovanja v bolgarski kulturi mu vseskozi namenjajo izjemno pozornost in ga zelo cenijo. Leta 1969 je izšla monografija, posvečena »očetu bolgarske stenografije«, ob 100-letnici bolgarske stenografije so izdali poštno znamko z Bezenškovo podobo. Da je res pomemben del bolgarske zgodovine, dokazuje zajetna muzejska zbirka v mestnem muzeju  Plovdivu, njegov spomenik je postavljen v osrednjem parku v Plovdivu, kjer stoji tudi mogočni Bezenškov hrast.
Koliko Bezenška poznamo in cenimo Slovenci?
Zagotovo premalo. Nanj spominja rojstna vas, ki je bila iz Bukovja preimenovana v Bezenškovo Bukovje, pa ulice v Celju, Mariboru in Ljubljani. Njegovo ime nosi Prosvetno društvo Anton Bezenšek Frankolovo in moški zbor tega društva. Ob 80-letnici njegovega rojstva je izšla knjiga »Anton Bezenšek, njega življenje in delo«, na rojstni hiši so takrat vgradili spominsko ploščo. Ob 80-letnici njegove smrti sta frankolovsko turistično in prosvetno društvo izdala knjigo z naslovom »Anton Bezenšek iz Bukovja«, pripravila razstavo o njegovem življenju in delu, osnovnošolci pa so na to temo izdelali raziskovalno nalogo.
»Bezenškovi pevci« na obisku v Bolgariji
Pevci MoPZ Anton Bezenšek s Frankolovega s svojim aktivnim  40-letnim delovanjem Bezenška najbolje promovirajo tako doma kot na tujih odrih, njegovo ime so ponesli tudi preko luže v Kanado in Ameriko. Po letu 2000 so navezali stike z Stenografskim društvom iz Sofije in v obeh državah izmenjali svoja gostovanja. Frankolovski zbor je v Sofiji in Plovdivu vzbudil veliko pozornosti, sprejeli so ga najvišji organi mestnih in državne oblasti ter zboru podelili plaketo v zahvalo za človeka, ki ga imajo Bolgari za svojega. Pevci so se srečali tudi z Bezenškovimi sorodniki, med drugim z njegovo vnukinjo in prapravnukom. Prosvetno društvo namerava v bližnji prihodnosti na Frankolovem postaviti Bezenškov kip, kar bo zagotovo največja zahvala in poklon velikemu Slovencu.
http://www.posta.si/opis-postnega-ziga/2657/150-obletnica-rojstva-Antona-Bezenska?nodeid=537